Reševanje podatkov - Anni d.o.o.

Reševanje podatkov

By

Trdi disk

Trdi disk je vhodno-izhodna naprava, ki je namenjena shranjevanju različnih podatkov, ki so nanj zapisani v datotekah. Danes je trdi disk del vsakega računalnika, pa naj bo namizni ali prenosni, vgrajen pa je tudi v različne druge elektronske naprave, kot je na primer USB ključ, prenosni mp3 ali mp4 predvajalnik, digitalne kamere in v druge elektronske pripomočke, brez katerih si življenja ne moremo zamisliti.


Osnovni deli vsakega trdega diska so: okrogle plošče, mehanizem za vrtenje plošč, bralno/pisalne glave, mehanizem za premikanje le-teh glav ter krmilnik. Podatki, ki so shranjeni na trdem disku, so zapisani na magnetni plasti, ki je nanesena na okrogle plošče, ki so ponavadi izdelane iz aluminija. Ko želimo dostopati do podatkov se aktivirajo bralno/pisalne glave, ki dostopajo do tistega dela informacij, ki ga potrebujemo. Okrogle plošče se s konstantno hitrostjo, ki lahko doseže tudi 15 000 obratov na minuto, vrtijo okoli svoje osi, bralna glava pa z višine nekaj nanometrov bere zapisane podatke ter jih pošilja v računalnik. Zapisovanje podatkov poteka na podoben način, le da v obratni smeri, namesto bralne pa se aktivira pisalna glava.

Če današnje trde diske primerjamo s tistimi prvotnimi, lahko vidimo, da je tehnika občutno napredovala. Prvi trdi disk, ki je bil izdelan leta 1956 v podjetju IBM, imenoval pa se je IBM 305 RAMAC, je bil krepko večji od današnjih, prav tako pa je stal občutno več. Njegova cena bi danes, ob upoštevanju inflacije, dosegla okoli 150 000 dolarjev, trdega diska pa nikakor ne bi mogli spraviti v nobeno ohišje namiznega računalnika. Celoten računalniški sistem, v katerega je bil vgrajen prvotni trdi disk, je za svoje delovanje potreboval kar celotno sobo.

Današnji trdi diski svoje predhodnike krepko prekašajo na vseh področjih. So bistveno cenejši in tako dosegljivi širšemu krogu potrošnikov. Kapaciteta trdega diska je neprimerljivo večja od tiste prvotne, ki so jo poznali okoli leta 1960. Kapaciteto trdega diska merimo v GigaByte-ih (GB), današnji trdi disk pa zlahka doseže kapaciteto 1000 GB in celo več. Veliko hitrejši je tudi dostop do podatkov, glavna razlika pa je prav tako v velikost, saj danes trdi disk najdemo skorajda povsod in za računalniški sistem ne potrebujemo celotne sobe.

Tako kot vsi elektronski pripomočki, pa tudi trdi disk ni imun na raznovrstne poškodbe. Bralno glavo, ki bere podatke z višine okoli 20 nanometrov, zmoti že najmanjša poškodba, ki povzroči, da je del diska neberljiv in tako uničen, poškodba pa lahko pripelje tudi do udarca bralne glave ob magnetno ploščo, kar pa povzroči še dodatne poškodbe in izgubo podatkov. Poškodbe na tem področju so lahko posledica udarcev (če nam disk na primer pade z rok), obrabe zaradi starosti, nenadne izgube napajanja, pride lahko do napake v elektroniki, vzrok za poškodbo pa je lahko tudi korozija diska ali nekvalitetna izdelava bralnih glav ali plošč. Težava pri teh poškodbah je, da so nepopravljive in nepovratne. Ko enkrat poškodba nastane in so izgubljeni podatki, je do njih zelo težko priti, trdi disk pa je v večini primerov neuporaben.